lópa -e ž (ọ́) 

  1. 1. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: vleči voz iz lope; stati pod lopo / čolnarska lopa; lopa za žagan les, letala // pokrit, na straneh odprt prostor, navadno ob drugem poslopju: ljudje so prihajali iz cerkve in postajali v lopi; mize v gostilniški lopi verandi // cerkvena lopa // redko hišica, baraka: oglarska, stražna lopa
  2. 2. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: gradnja nove lope / ladjedelska, montažna, tovarniška lopa; sejemske lope; strelske lope na sejmu
  3. 3. star. senčnica, uta: sedeti v lopi; senčna, zelena lopa; lopa na vrtu
  4. 4. zastar. veža, avla: stal je v lopi in si ni upal naprej
    ♦ 
    alp. lopa prostor pod previsom v skalovju; arhit. arkadna lopa



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek