lučáj -a (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od zalučati ali lučati: lučaj kamna; lučaj mreže, vrvi / z močnim lučajem je vrgel granato zamahom // z enim lučajem je podrl vse keglje; zadeti drevo s prvim lučajem
     
    šport. tekmovanje kegljačev v disciplini 8 x 200 lučajev mešano // razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: dolg lučaj
  2. 2. v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: od tam je le lučaj do reke; hiša je dober lučaj stran / biti za kake tri lučaje oddaljen; drugi so stali za lučaj od gozda



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek