lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) 

  1. 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
  2. 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
  3. 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
    ● 
    star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
    ♦ 
    usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida

lúžen -a -o: mizica iz luženega hrastovega lesa; lužena koža; temno lužen
 
metal. lužena pločevina dekapirana pločevina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek