1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada:imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami // nav. ed. olikano, lepo vedenje:pozna se mu manira; nima manire; učiti koga manire; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira pravila lepega vedenja ●ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan
2. publ. pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada:mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire način izražanja; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira moda // uporabljanje takega načina izražanja:v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro
Dostopnost