mečáva-e ž (ȃ) 

  1. 1. mehki ali mehkejši del česa: srkati mečavo iz hruške, kumare / kruhova mečava sredica
     
    anat. mečava mehko vezivno tkivo med kostmi zgornjega, obokanega dela lobanje pri novorojenčku, dojenčku; mečava še ni zakostenela // nav. ekspr. mehki, mesnati del telesa: mečava stegen
  2. 2. ekspr. mehka, razmočena tla: gaziti skozi mečavo v dolini; nevarna mečava
  3. 3. ekspr. mehek, rahel sneg: gaziti v belo mečavo / mečava na cesti je zmrzovala plundra
  4. 4. knjiž. mehkost: mečava prsi
    ● 
    redko zunaj je mečava južno vreme, odjuga



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek