melodíja -e ž (ȋ) 

  1. 1. muz. glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni: v tej skladbi je melodija glavni nosilec izraza; ritem, melodija in harmonija // s prilastkom oblikovno in vsebinsko urejena skupina tonov, določenih po višini in trajanju: ta melodija je otožna, zategla / enoglasna, vodilna melodija; pren. melodija dolenjskega narečja
  2. 2. publ., s prilastkom krajša, navadno zabavna skladba: igrati, predvajati melodije / pevci zabavnih melodij
  3. 3. pesn., s prilastkom glasovi, zvoki sploh: melodija gozdov, vetra / slavčkove melodije
    ♦ 
    lingv. stavčna melodija stavčna intonacija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek