melódika -e ž (ọ́) 

  1. 1. muz. melodične značilnosti v skladbi: blagoglasna, slovesna melodika; melodika in harmonika / orientalska melodika
  2. 2. knjiž., s prilastkom melodične značilnosti česa sploh: melodika ruskega jezika; melodika stavka / Gregorčičeva melodika



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek