ména -e ž (ẹ́) 

  1. 1. knjiž. menjava, menjavanje: mena dobrin / narediti dobro meno / mena razmerja, vremena / stalne zgodovinske mene
     
    med. mena glasu sprememba glasu iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutacija
  2. 2. astr., navadno v zvezi Lunina mena razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo Lune: opazovati Lunine mene / izračunati Lunine mene
  3. 3. knjiž., redko doba, razvojna stopnja: proizvodnja je v meni naraščanja
  4. 4. med. doba med zrelostjo in starostjo, zlasti pri ženskah; klimakterij: biti v meni / doba, leta mene
    ● 
    knjiž. ob meni stoletja na koncu enega ali na začetku drugega stoletja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek