• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

merčún -a m (ȗ) nekdaj 

  1. 1. kdor uradno meri žito, sol: na trgu je opravljal službo merčuna
  2. 2. v zvezi vojaški merčun kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe: ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek