mérek -rka (ẹ̑) 

  1. 1. knjiž., redko tarča, cilj: njegov beli konj je bil dober merek za strelce / on je bil vedno merek šal
  2. 2. voj. pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja: muha in merek
    ● 
    knjiž., ekspr. vzeti koga na merek imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek