merílec -lca [u̯cinlc(ȋ) 

  1. 1. kdor meri: merilec je spustil utež v vodo; merilec dolžine se je zmotil / uradni merilec žita / bil je merilec pri topu
  2. 2. priprava za merjenje: znanost potrebuje vse bolj natančne merilce časa
    ♦ 
    teh. merilec hitrosti brzinomer; voj. merilec naprava za merjenje na zadnjem delu cevi strelnega orožja; merek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek