meštráti -ám [mešinməšnedov. (á ȃ) 

  1. 1. nar. mečkati, mrcvariti: otrok spet meštra mačko, psa
  2. 2. zastar. učiti, uriti, vaditi: ta učitelj zna meštrati učence / vojaki so morali ves dan meštrati eksercirati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek