1. nav. ekspr. dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene:izkazovati, uživati milost; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik milost božja, koliko jih je // kar je izraz tega odnosa:ne pričakuj posebnih milosti / star. carica ga je obsipala z milostmi z darovi, priznanji
2. nav. ekspr. usmiljenje, sočutje:pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti; živijo od njihove milosti dobrosrčnosti, darežljivosti
3. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda:njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor vaša milost
4. rel. nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja:prejeti milost; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja ● ekspr. našli so milost v njegovih očeh z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je; ekspr. obsoditi koga brez milosti neusmiljeno, neprizanesljivo; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen ♦ bot. božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis