• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

minúskula -e ž (ȗ) 

  1. 1. zgod. pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke: rokopis, pisan v minuskuli / karolinška minuskula ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
  2. 2. knjiž. mala črka: majuskule in minuskule



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek