mogóčen -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr.
1. ki ima veliko oblast, moč:bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč:mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo
2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi
a) velike razsežnosti:na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem
b) velikega števila:mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko
c) velike čutne zaznavnosti:zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba
č) velike pomembnosti, kakovosti:to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji:lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše
mogóčno prisl.:iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega
Dostopnost