• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

molčéčen -čna -o [u̯č] prid. (ẹ́ ẹ̄) 

  1. 1. ki rad molči: visok in molčečen fant; pri delu je bil molčečen; bil je precej molčečen mož
  2. 2. ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: imeti molčečne sodelavce; jetniki so bili do kraja molčečni



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek