• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

mrkáč -a m (á) 

  1. 1. nar. gorenjsko plemenski oven: čredo je vodil star mrkač
  2. 2. nizko neumen, pohoten moški: pred tem mrkačem ženske nimajo miru
    ♦     bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek