múza -e ž (ú) 

  1. 1. v grški mitologiji vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica: prositi muze za navdih; Apolon z devetimi muzami
     
    iron. muze ga ravno niso obdarovale ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru
  2. 2. ekspr. umetniški dar, umetniški navdih: njegova muza ne počiva; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze umetnosti, zlasti pesništva // ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega: v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek