nabrékel -kla -o [əu̯prid. (ẹ́) 

  1. 1. ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: nabrekle noge; spet ima nabrekle veke; žile na vratu so zelo nabrekle
  2. 2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabrekel slog; stilno nabreklo besedilo; njegovo govorjenje je nabreklo; prim. nabrekniti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek