nabrénkati -am dov. (ẹ̑ekspr. 

  1. 1. z dajalnikom jezno reči, povedati: vse mu je nabrenkala, kar je vedela / hudih ji bo nabrenkal zelo jo bo oštel
  2. 2. knjiž. naložiti, predpisati: zdravnik mu je nabrenkal še tri mesece ležanja

nabrénkati se napiti se (alkoholne pijače): nabrenkati se cvička, žganja / pog. spet so se ga nabrenkali



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek