• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

načénjati -am nedov. (ẹ̑) 

  1. 1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati
  2. 2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: rad načenja pogovor o otrocih; načenjati rešitev stanovanjskih vprašanj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek