nàdgrádnja -e ž (ȁ-ā) 

  1. 1. knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: duhovna nadgradnja družbe; estetska, idejna, politična nadgradnja / publ. na trden scenarij je lahko postavil dobro režijsko nadgradnjo
     
    soc. družbena nadgradnja organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
  2. 2. glagolnik od nadgraditi: nadgradnja hiše; dovoljenje za nadgradnjo
  3. 3. navt. del ladje nad (glavnim) krovom: izstrelek je poškodoval nadgradnjo podmornice / v sredini ladje je večja nadgradnja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek