nàdzvóčen -čna -o prid. (ȁ-ọ̄ ȁ-ọ̑) 

  1. 1. ki ima večjo hitrost kot zvok: nadzvočna hitrost / nadzvočna letala
  2. 2. fiz. ki ima tako visoko frekvenco, da ni zaznaven s sluhom: netopir ustvarja v grlu močne nadzvočne glasove / nadzvočna frekvenca



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek