nagovoríti -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ī í)
1. z besedo, stavkom začeti pogovor:nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori:nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal
nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju:po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem
nagovorjèn -êna -o:biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril
Dostopnost