nakáza -e ž (ȃknjiž. 

  1. 1. organizem s prirojeno spačenostjo vsega telesa ali posameznih organov; spaček: roditi nakazo; žrebe je dvoglava nakaza / kot psovka izgini, nakaza; pren. stavba je arhitektonska nakaza
  2. 2. skaženost, iznakaženost: neprimerni čevlji povzročajo nakazo stopal / nakaza na obrazu zaradi črnih koz



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek