nalíčje -a (ȋknjiž. 

  1. 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
  2. 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
     
    etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz
  3. 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek