nalogodajálec -lca [u̯cinlc(ȃ) publ. kdor da nalog, ukaz za izvršitev, opravljanje dejanja: nalogodajalci in izvrševalci vojnih zločinov
 
fin. kdor da pismeno naročilo komu, naj plača določen znesek naslovniku na naročnikov račun



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek