1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega:dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja:izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca
2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote:kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati:določiti mladoletnemu kralju namestnika ♦ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
Dostopnost