naméstništvo -a (ẹ̑) 

  1. 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo
  2. 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
     
    zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek