napóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 

  1. 1. nekoliko počiti: na soncu je hlod napočil
  2. 2. knjiž. začeti se, nastopiti: za naš kraj je napočil nov čas; čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek / komaj so čakali, da napoči mir
     
    knjiž. krenili smo na pot, preden je napočil dan preden se je zdanilo

napóčen -a -o: napočen kozarec; zvon je bil že napočen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek