napúšč -a (ȗ) 

  1. 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč; napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča; postaviti, zložiti pod napušč
  2. 2. knjiž., redko strešica, polička: napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
    ♦ 
    alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek