nató prisl. (ọ̑) v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu

  1. a) v času: divji petelin je sklonil glavo, nato je zapel / sestre so bolnikom izmerile vročino. Takoj nato so vstopili zdravniki / fantje so peli, potem vriskali, nato pa so šli vasovat
  2. b) v kraju: na čelu so bili zastavonoše, nato so stopali tekmovalci



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek