1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko
a) pri človeku:spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade
b) nav. ekspr. pri živali:proučevati navade divjadi, medvedov
c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti:upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje:čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta
2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost:kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost:na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical
3. v prislovni rabi, v zvezi iz navadeizraža nagib, vzrok dejanja:kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade
4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju:zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi