nèmôčen -čna -o prid. (ȅ-ó) ki si ne more pomagati: maščevati se nad nemočnimi ranjenci; nemočna žrtev ugrabiteljev / publ. pred nastalim problemom so bili nemočni brez moči
 
nemočna grožnja grožnja, ki se ne more uresničiti

nèmôčno prisl.: nemočno groziti; nemočno je ležal na tleh; roke so ji nemočno ležale v naročju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek