nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́)
1. ki ni mogoč:tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor:biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren:ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko ● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
nèmogóče
1. prislov od nemogoč:nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče
2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost
a) uresničitve:v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti
b) da se s predmetom kaj godi, zgodi:nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti
3. v medmetni rabi izraža
a) odločno zanikanje:boš prišel jutri? Nemogoče
b) presenečenje, začudenje:za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
Dostopnost