neskônčen -čna -o prid. (ó) 

  1. 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
    1. a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
    2. b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
    3. c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
      ♦ 
      mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile

neskônčno prisl.: neskončno uživati, se začuditi; neskončno dolg; biti neskončno srečen; za hišo so porabili neskončno denarja zelo veliko
 
geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega; mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič; sam.: zasanjati se v neskončno; pojmovanje neskončnega in končnega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek