nèukrotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) 

  1. 1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi // nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep; mučila ga je neukrotljiva radovednost
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh; neukrotljiva jeza

nèukrotljívo prisl.: neukrotljivo se boriti; govorila je kar naprej, neukrotljivo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek