nèutešèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 

  1. 1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
  2. 2. knjiž., redko (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek