nèvsakdánji -a -e prid. (ȅ-á) 

  1. 1. ki ni vsakdanji: poleg vsakdanjega dela se je nabralo precej nevsakdanjih opravkov; nove, nevsakdanje skrbi / obiskali so ga nevsakdanji gostje; rada uporablja nevsakdanje besede / ljudje so z zanimanjem opazovali nevsakdanji prizor / ekspr. vsi ga spoštujejo, nevsakdanji človek je
  2. 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: pokazal je nevsakdanji pogum; nevsakdanja nadarjenost, sposobnost

nèvsakdánje prisl.: nevsakdanje se oblačiti; sam.: zgodilo se je nekaj nevsakdanjega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek