nobèn -êna -o tudi nobèn -a -o zaim., sam. nobêden tudi nobèden [dən] (ȅ ȇ; ȅ)
1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
a) v samostalniški rabi:nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
b) v prilastkovi rabi:noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben // ekspr. krepi zanikanje:nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več // zanika kakršnokoli kakovost:nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
2. nar., v zvezi z brezkakršenkoli:obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska ● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič
Dostopnost