• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

nobilitéta -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete
  2. 2. knjiž., redko plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek