• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

norčeválec -lca [u̯ctudilc] m (ȃ) knjiž. kdor se (rad) norčuje, posmehuje: planil je in udaril norčevalca; hudobni norčevalci



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek