obíčen tudi óbičen -čna -o prid. (ī; ọ̑) zastar. običajen: v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek