obílica -e ž (ȋ) 

  1. 1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov; zima z obilico snega // v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih
  2. 2. zastar. obilje, izobilje: obilica in pomanjkanje / živeti v obilici



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek