obiskoválec -lca [u̯c(ȃ) 

  1. 1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca; biti vljuden z obiskovalci
  2. 2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč // kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek