objektivírati -am dov. in nedov. (ȋknjiž. 

  1. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom
  2. 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
  3. 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije

objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek