oblòk tudi oblók -óka (ȍ ọ́; ọ̑) 

  1. 1. star. obok: za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
     
    star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo
  2. 2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki; podjezični oblok
  3. 3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek