obrís -a (ȋnavadno s prilastkom 

  1. 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice // črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris
  2. 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna // v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih
  3. 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
    ♦ 
    geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek