obrusíti in obrúsiti -im dov. (ī ú) 

  1. 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte
  2. 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline
     
    teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo
  3. 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti
    ● 
    ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo

obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek