• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

odbrusíti1 in odbrúsiti -im dov. (ī ú) 

  1. 1. z brušenjem odstraniti: odbrusiti konico, rob // z brušenjem odstraniti del: odbrusiti zob; ekspr. z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil
  2. 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ko je to slišal, jo je hitro odbrusil

odbrúšen -a -o: odbrušena konica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek